Življenje ni pravljica
Objavljeno 19.07.2010 14:50
Zapisano pod nekategorizirano | Komentiraj
Za vse tiste, ki še verjamete v pravljice.
Pravljice so črno-bele. Tam so ali dobri ali slabi. Vmesnih ni. In nič hudega, če verjamete v pravljice. Samo ne jih enačit z vsakdanjim življenjem, ker v realnem svetu ni črno-belo, ampak vseh barv in odvisno od interesov. Kaj? Ja, vse.
Če potrebujete dodatno razlago, poglejte malo okrog sebe in bodite pozorni na to, kar vidite.
Med drugim:
Princev ni, so pa konji. In kobile.
Pa več je tečnih ljudi kot pa zadovoljnih.
Pa v gozdu ni sedem palčkov, so pa rdeče mušnice.
Vroče je …
Objavljeno 16.07.2010 20:41
Zapisano pod nekategorizirano | 18 komentarjev
Vroče mi je. Peklensko vroče. Sploh ne morem normalno delovati. Mogoče je to zaradi let – na ’stara leta’ naj bi namreč pri ženskah prišlo do ‘valung’, ko jih pač nenadoma napade val vročine.
Eh. Pismo, saj nisem toliko stara, da bi že imela valunge. Bo kar krivih teh 36 stopinj, ki naj bi bile že nekaj dni na obisku pri nas in kot kaže je tem stopinjam tako všeč tu, da ne mislijo še odpeketat naprej (Kaj stopinje peketajo?). Včeraj zvečer sem stala sredi igrišča in teklo je z mene, kot da bi bila glavna zalivalka peska, trave in zemlje. Pa se sploh nisem premikala. In ko sem se začela premikati, sem ugotovila, da so soigralci v podobnem stanju kot jaz. Premočeni in skoraj v tekočem stanju. Kar odplaknilo bi nas lahko.
Odplaknili pa bi lahko tudi to neznosno svetlo svetlobo – bog ve, kaj vse je v sončnih žarkih, sama vem, da je nekaj v njih, kar škodi mojim očem – zato sem čez dan bolj v bunkerju kot pa zunaj na svetlem. Moje oči te dni zunaj pač pošizijo, čisto suhe so in pekoče – še zjokat se ne bi mogla, če bi se morala. Sicer nisem tiste vrste ženska, ki se joka kar tako, a vseeno – v očeh bi lahko bila kaka kaplja, ne samo iskre.
Iskri se vsekakor moj mail, ker je tako presneto prazen – čakam na kakih 30 odgovorov, pa jih ni. Mogoče so vsi odgovarjajoči na dopustu ali pa so tja poslali odgovore. Naj jih odgovorni poiščejo, jaz pa namesto na mailu iščem odgovore v knjigah in arhivu. In zraven penim.
Penim se, kot se penijo ob obali morski valovi.Včasih nežno in ljubko, včasih pa gromko in silovito. Kar pa je vsekakor boljše od slinjenja. Tistega na povštru, ki ga odkrijemo zjutraj, a ne priznamo, pa tudi tistega, ki je tako cukrasto, da me kar strese.Rajši imam sol kot sladkor. vsaj v besedah.
Je morje še slano? Bi mi ga kdo prinesel kak liter, da ga vidim in okusim? Bom vesela. Tudi letos ne bom stala na obali, razen v posebnih osebnih okoliščinah, če me ugrabijo in odpeljejo na obalo. Se priporočam. Saj imam kopalke že pripravljene, izbral jih je ljubi bubi muci buci – fej in fuj, slinjenje.
Vroče je in fotografirala sem suho travo, razbeljen beton, pekoč asfalt in razpokano zemljo. Dajte ji piti – veliko sveže vode. Ja, fotografij se mi ne da lepit. Pa saj veste, kako je zunaj. Suho, vroče, pekoče, neznosno.
Je pa fajn, ker ni snega – si predstavljate, da bi zdaj kidali sneg in delali snežake in odmrzovali avto?!!! Pri 36 stopinjah bi ja komaj vihteli lopato in metali sneg na stran. 
Vroče je. Na dan spijem po štiri litre vode. Včeraj tudi. Potem pa zvečer med športom še dodatne štiri. Sem kot lubenica. 
Okrogla, rožnata in polna vode, hahahaha.
Stara čajnica …
Objavljeno 1.07.2010 13:11
Zapisano pod nekategorizirano | 4 komentarjev
Sem bila oni dan na Festivalu Lent 2010, bolj točno na Otroškem Lentu v Mestnem parku, potem pa se sprehodila še do samega lenta. Pa zdaj niti ne bi govorila o prireditvah in festivalu, ki mi je izredno všeč, ampak o čajnici, kamor smo nekoč, pred veliko leti, dijaki in študenti radi zahajali in rekli kako modro ali manj modro. Zdaj je že veliko let zaprta in zapuščena – menda naj bi bilo tako, ker denacionalizacijski postopki niso zaključeni – če bodo kdaj, pa se priporočam, da bi tam imela jaz čajnico ali kaj drugega, ker imajo zgradba in prostori v njej dušo, ne glede na zapuščenost.
Kakor koli že, čajnica prazna sameva, njena ‘izložba’ pa je polepljena s fotografijami in besedili, ki so odraz nekega starega časa in drugačnega dogajanja (Je res to?)
Zapuščena čajnica
Eden od izrezkov iz časopisov in letakov na izložbi
Ekola. To je to.
hecno, včasih pa naporno …
Objavljeno 17.06.2010 16:34
Zapisano pod Napisano na glas, mal razmišljam na glas in zaznamovana odnosi | 3 komentarjev
Kako je hecno in včasih kar malo naporno, ko te popolni neznanci ocenjujejo in predvidevajo, da si tak, kot so si oni zamislili, misleč, da so veliki poznavalci človeških značajev. Ali pa te zaradi nekih splošnih ali zgolj njihovih stereotipnih predstav uvrstijo nekam zgolj zato, ker si ali ženska ali moški, blond ali rdečelas, velik, okrogel, s štrlečimi uhlji ali velikimi očmi. Ali pa te nekam uvrstijo zaradi nekaj izgovorjenih ali zapisanih besed in potem zaključijo razmišljanje.
Saj podobne stvari delajo tudi kaki znanci, a od njih bi lahko pričakovali, da te vsaj malo poznajo in da ne bodo na podlagi rdečih las ocenili tvoj značaj. A kaj, ko je enim tako lepo v svojem svetu, v katerem imajo vedno prav in v katerem se čudijo, če jim poveš, da so tudi drugačna videnja in da njihov pogled ni edini in merodajen.
Škoda se je ubadati s takimi in škoda je časa in energije, ki se ju porabi za kakršno koli zagovarjanje. Če grdo mislijo o tebi, je to njihov problem.
Nogomet
Objavljeno 11.06.2010 14:03
Zapisano pod nekategorizirano | 12 komentarjev
Fuzbal …
Afrika …
Južna Afrika …
Odklop.
Mi trije smo najboljši par
Objavljeno 10.06.2010 10:37
Zapisano pod (Š)pelca pove nekaj o sebi, Josie te bo pojedla, Tudi Atalanta je tu, čarovnica Medeja in zaznamovana Atalanta, Josie, Medeja, Špelca | 2 komentarjev
Čisto nič nisem razdvojena ali zmedena, le opazujem ju in sestavljam iz teh dveh idealnega moškega zame.
Čedalje bolj si zaupamo in verjamemo v skupno uresničevanje želj in potreb, čeprav smo si tako različni, da bi si skorajda lahko nasprotovali – a vse bolj je videti, da se dopolnjujemo. Kar mi je neznansko všeč.
In ko ju tako gledam in analiziram, kako se obnašata do mene in kako jaz do njiju, sem vse bolj prepričana, da bi mi trije lahko bili idealen par
Pri enemu bi dobila vso potrebno varnost in nežnost, ki jo ženska želi od moškega, hkrati pa tisti občutek, da lahko in smeš odločati in živeti tudi samostojno in neodvisno, ne samo v paru ali skupnosti, v kateri se marsikatera ženska namesto tega podredi ‘gospodarju svoje usode’. Pa seveda spoštovanje in intelekt in miren, potrpežljiv značaj, prav nič nagnjen k temu, da bi po vsej sili morala veljati njegova beseda. In obzirnost. Pa tudi strast in ogenj, ki malce skrita ždita za vsem drugim, a se pokažeta.
Pri drugemu bi dobila strast, ogenj in hkrati tudi nekaj cinizma, sarkazma, ki ju izraža ponavadi na mestu in ne nujno tudi v pravem trenutku. Obilico intelekta in izkušenj, hkrati pa iznajdljivosti. Dobila bi tudi svobodnega duha, ki ve, da je občutek svobode nepredstavljivo zelo pomemben, zato si tudi v paru in v skupnosti tega ne dovoli vzeti in hkrati pusti drugim dihati. Dobila bi tudi vso potrebno nežnost in varnost, ki ju izkaže takrat, ko se površen odnos poglobi in preide v nekaj več.
Hec je, da ko smo vsi trije skupaj, se razumemo in usklajujemo. Ko sem samo z enim, je v najinih mislih tudi drugi. Ja, mi trije bi bili lahko lep par – do takrat pa bo en moj, drugi pa skoraj moj, jaz pa skoraj od enega in skoraj od drugega. In ne, ne bomo trije v paru niti trojčka se ne bomo šli, bomo pa imeli skupno prihodnost. Mogoče bomo pa počakali na dve ženski in enega moškega, pa bomo potem trije lepi pari.
Do takrat pa … ne, ne tisto, kar mislite.
Vreme je. Sanje so tudi.
Objavljeno 31.05.2010 12:18
Zapisano pod čarovnica Medeja | 7 komentarjev
Jaz sem za to, da eni pozabijo mojo telefonsko številko, drugače bodo dobili sodno prepoved.
Drugače pa je vse lepo in prav tudi v tem deževnem dnevu, saj eni niso pozabili moje telefonske številke, hkrati pa so del mojih sanj – še vedeževalke, ki znajo brati sanjske knjige in razbirati simbole iz sanj, bi se strinjale z mano, da za vsakim dežjem posije sonce in da enim ljudem enostavno moraš zaupati.
In danes bom naslonila glavo na tvojo ramo.
Pomlad naj pride, taka kot treba.
Objavljeno 16.05.2010 18:16
Zapisano pod Josie te bo pojedla, Napisano na glas, mal razmišljam na glas in zaznamovana Josie, nohti, odnosi, pomlad, praskam, razmerja, zobje | 12 komentarjev
Jaz ne vem, kako je z vami, samo mene tale pomlad pošteno utruja (čeprav je mrzlo ko pes) – saj veste, hormoni podivjajo, iskrice in iskre krešejo, boki se na plesišču zibajo sem in tja, hodit je treba na zmenke z enim ali po receptu drugih, z več ljudmi, jaz se držim prvega pravila, samo z enim, dokler štima, ko ne štima več, pa je šele lahko naslednji na vrsti, povrh vsega pa je treba skrbet za dom, delo, otroke, sosede, ki jih firbec matra, in se psihično in fizično pripravljat na nogomet, kar se tega zadnjega dela tiče – sem vesela za Inter, pa za naše vijolice.
No, kar se tiče zmenkov – resno sem bila in sem še ogrožena, saj sem šla -
preden se je pojavila moja velika simpatija – najbolj seksi moški tega leta, ki bi ga sama najrajši polizala, pogrizljala in pojedla, pa se bojim, da ga bo zmanjkalo,
- na pijačo z nekom, ki pa je hudo resno vzel sedenje in smehljanje ter vljudno in prijazno pogovarjanje že za ljubezen – in temu primerno reagiral – nekaj telefonskih klicev na dan in nekaj sms-jev z vsebino ‘Pogrešam te …’ in ‘Nujno te rabim…’ pa tako naprej v tem stilu stopnjevano. In zdaj je pač tako, da se skoraj že oziram okrog sebe, da ne bi tega kerlca, ki si ne da dopovedat, da mi ni všeč in da ne bo nič, ker pač ne bo nič, videla kje v bližini. Zalezovanja ter obsedenega klicanja in sms-janja pač ne maram, mogoče je kateri drugi všeč, meni ne. Sploh pa so moji dragi prijatelji rekli, da bodo naredili red s tem tipom in to ne na prijazen način.
Drek pa taka pomlad, če so nekateri moški obsedeni. Naročila si bom nekaj moških brez vratov, da bodo poleg mene ves čas, pa bo.
In pomlad naj pride, tako kot treba – s toplim soncem in zeleno travo, s pikniki in ljubeznivimi nasmehi, ne pa s tipi, ki navalijo kot svinja na meh in ne popustijo. Odločnost ja, ne pa obsedenost. Nohtov pa zdaj nič ne brusim – če bo treba, bom zavihtela mojo peščico po zraku – dobro usmerjeno in z zelo skoncentrirano močjo (magari kakega boksarja prosim za kako uro inštrukcij).
Veste, za kaj je šlo?
Objavljeno 27.04.2010 11:40
Zapisano pod Napisano na glas, glasba in zaznamovana mir, svoboda, vojna | 22 komentarjev
Čas mineva, politika se spreminja, luknje v spominih nekaterih so vse večje.
Pozabljajo, da je NOB bil boj za ozemlje, za svobodo, za življenje, za jezik, za enakopravnost … za mir.
Kombinatke, ki jih sicer ne poznam, ohranjajo tisto, kar bi eni radi zradirali zaradi povojnih dogodkov in drugačne perspektive …
Če se ne bi uprli, bi bil slovenski narod razdeljen v vsaj tri države – s skoraj ničelnimi pravicami.
Vir: Sestre, le k soncu, svobodi
Stopili so skupaj in se borili zase, drug za drugega, za potomce – torej tudi za nas: da lahko živimo, ustvarjamo, ljubimo, govorimo in pišemo v svojem jeziku.
Pa še za vse sedanje gospode .. Vir: Same babe in Kombinat: Gospodje, ki nas kličete k morali
Sedmina
Objavljeno 26.04.2010 15:25
Zapisano pod kam naj dam to? | 6 komentarjev
Nič se ne dogaja.
Noč je v ednini,
sprehod v dvojini,
tretji je vzrok za prepir.
Ob štirih filozofih
pet razumnikov
sedi v šesti gostilni
na njegovi sedmini.
Pogačo delijo na osmine
deveta runda zbudi skomine,
medtem ko deseti brat čaka na
zmagoviti gol njegove ekipe.
Nesrečna številka
in zadnja večerja
s štirinajstimi evri na računu
in petnajstimi vbodi v goljufivega oštirja.
Najslajša leta.
Ko bom ‘velika’, bom taka kot Babica Zlatka!!!
-
-
Oglasna sporočila
